Ko se vozim po avtocesti, opažam, da so na ceste prišle prikolice in da so ljudje začeli hoditi na morje. Ja, ravno pravi čas, zime je konec, prihaja mesec maj in ljudje vozijo prikolice v kampe. Jaz sem si od nekdaj želela prikolice, pa moj bivši partner ni bil zato. Če bi imela izpit bi si jo vseeno kupila, ker sem kampiranje res oboževala, tako pa nisem imela te možnosti, on pa si tega ni želel. Pravzaprav ne da si ni želel samo prikolice, spoznala sem skozi leta, da je prikrival svojo lenobo. Zase bi naredil vse, za druge pa čisto nič.
To spoznanje je bilo boleče, takrat sem od njega odšla in spoznala drugega. Kakšno srečo sem imela, kajti tudi on obožuje prikolice, veliko mi pomaga. Ko sva začela hoditi, sem bila navajena vse početi sama in ko mi je on začel pomagati, sem bila toliko bolj vesela. Nikoli si nisem mislila, da bom prišla do prikolice, katero bomo imeli čisto blizu morja, to je bilo tisto, kar sem si želela. Moj novi partner je vedno vse uredil, jaz sem bila zanj princesa, za katero bi naredil vse, čisto nasprotje ob bivšega.
Minevala so leta in vsako leto smo bili na morju čez celo poletje. Kako lepo je to bilo. Resnično ne bi zamenjala prikolice za noben drag hotel, kajti to je pravi užitek.
Rada imam mir in morje. Ta jutra na morju, ko stopim iz prikolice in še vsi spijo in si skuham prvo kavo, to so nepozabna jutra. Vedno sem uživala ob misli na to, sedaj pa takšno življenje tudi živim. Moj partner je podoben meni, končno, prejšnji je bil lenoba in tudi prikolice ne bi znal urejati, kajti videlo se mu je na daleč, da misli samo nase.
Moja poletja so noro lepa, prikolice ne bom nikoli prodala, edino, če bom kupila novejšo in večjo.