Besedilo lahko na prvi pogled izgleda popolno. Avtor ga prebere desetkrat, popravi vejice, zamenja besede, doda boljše stavke in ga preuredi tako, da deluje smiselno. Potem pa ga prebere nekdo drug in v nekaj minutah odkrije stvari, ki jih avtor sploh ni opazil. To je trenutek, ko postane jasno, zakaj je lektoriranje tako pomembno.
Lektor ne bere besedila na enak način kot avtor. Avtor vidi misel. Lektor vidi strukturo. Avtor vidi namen. Lektor vidi ritem. Avtor ve, kaj je želel povedati. Lektor gleda samo to, kaj je dejansko zapisano.
Zato lektoriranje ni popravljanje napak, ampak čiščenje besedila, da se bralcu odpre jasna, tekoča zgodba. Tudi najlepše napisano besedilo lahko izgubi moč, če je polno drobnih nerodnosti, odvečnih besed ali stavkov, ki so tako dolgi, da se bralec izgubi nekje na polovici.
Ko lektor poseže v tekst, se zgodi nekaj zanimivega: vsaka sprememba je majhna, a učinek je velik. Nenadoma besedilo teče. Stavki zvenijo bolj naravno. Odmiki med mislimi so bolj jasni. Ton je bolj dosleden. Branje postane lahkotno.
Najboljša besedila so pogosto tista, ki so bila večkrat prebrana in izpiljena.
Veliko avtorjev šele po prvem lektoriranju razume, kako se drugi ljudje počutijo ob njihovem pisanju. Besedilo ni več samo notranji monolog, ampak postane dejansko sporočilo, ki ga nekdo prebere, razume in sprejme brez napora.
Zanimivo je tudi to, da lektoriranje ne koristi samo besedilu. Pomaga tudi avtorju, ki začne sčasoma pisati bolj jasne stavke, izbirati bolj naravne besede in bolje občutiti tempo pisanja. Lektor tako postane nekakšna nevidna roka, ki vodi avtorja k boljšemu izražanju.
Ko se danes omenja lektoriranje, vedno pomislim na proces, ki naredi odlično besedilo še boljše. Je zadnji korak pred objavo, ki bralcu pokaže spoštovanje. Je način, da zgodba zveni profesionalno, urejeno in predvsem berljivo.
Brez dobrega lektoriranja lahko ostane veliko neopaženih napak. Z njim pa besedilo dobi jasnost, težo in tisti občutek, da je res pripravljeno za bralca.