Prvič sem se srečala z vnetjem mehurja v študentskih letih. Bilo je sredi izpitnega obdobja, ko sem večino časa preživela med knjigami in kavo. Nenadoma sem začutila tisti pekoč občutek pri uriniranju, ki ga sprva nisem znala povezati z ničemer. Mislila sem, da bo minilo samo od sebe, a se je v nekaj dneh samo še poslabšalo. Takrat sem prvič razumela, kako nadležno je lahko vnetje mehurja.
Najhuje je bilo ponoči. Ko sem hotela spati, sem morala na stranišče vsakih nekaj minut, pa čeprav skoraj nič nisem izločila. Poleg bolečine me je izčrpavala tudi nespečnost. Šele ko sem šla k zdravniku, sem izvedela, da je vnetje mehurja eno najpogostejših obolenj pri ženskah in da ga pogosto povzročijo bakterije. Dobila sem antibiotik, po nekaj dneh pa se je stanje umirilo.
Toda to ni bila zadnja epizoda. V naslednjih letih se mi je še večkrat ponovilo. Takrat sem začela bolj raziskovati, kaj lahko naredim sama. Ugotovila sem, da je preventiva ključna. Pijem več vode, skrbim za higieno, ne zadržujem urina in pazim, da se ne izpostavljam mrazu. Včasih se hecam, da me je vnetje mehurja naučilo poslušati svoje telo, ker me opozori, kadar sem pod stresom ali premalo pazim nase.
Veliko mi pomaga tudi brusnični sok, ki ga zdaj vedno imam doma. Če začutim prve znake, začnem piti več tekočine in se poskušam umiriti. Čeprav to ni vedno dovolj, pogosto prepreči, da bi se stanje poslabšalo. Z leti sem se naučila, da moram na svoje telo gledati kot na partnerja, ki mi pošilja signale. Vnetje mehurja je eden od teh signalov.
Zanimivo je, koliko žensk se srečuje s tem, a o tem redko govorimo. Ko sem enkrat omenila prijateljici, da sem spet imela težave, je priznala, da jih ima tudi sama že leta. To mi je dalo občutek, da nisem sama. Vnetje mehurja je res neprijetno, a hkrati zelo pogosto in rešljiva težava, če pravočasno ukrepamo.