Med nakupovanjem nove čelade sem zagledala neke nove ročne svetilke, ki sem jih prvič videla. Prva stvar, na katero sem pomislila, je bila, da si moram takoj kupiti eno. Seveda pa sem to rekla na glas in tako slišala zelo hitro komentar svojega brata. »Pa saj imaš že dve doma, ki jih skoraj nikoli ne potrebuješ!«
Ker sem takoj zavihala nos na to opazko, sem odšla naprej proti čeladam za plezanje, ampak si vseeno nikakor nisem mogla izbiti iz glave tiste ročne svetilke, v katero sem se zagledala. Potihnem sem že vedela, da jo bom kupila, ne glede na to, da bom po tem imela tri ročne svetilke, pa tudi če se brat na glavo postavi med tem, ko mi nasprotuje pri tem. Saj ima tudi sam kakšno šibko točko in ga moja opazka nikakor ne spremeni. Tako, da imam vse dovoljenje, da delam, kar želim in kupujem, kar želim. On ima pa najmanj pet plezalk, uporablja pa le dvoje in vseeno se zopet spogleduje z novimi v trenutni trgovini. Pravi, da se vsakih takoj naveliča, ker ne prinesejo želenega rezultata. Tako da je moje zbiranje, ki ga imam za ročne svetilke, se vseeno v boljšem stanju kakor pa njegovo nabiranje plezalk.
Ko sem kupila, kar sem imela v načrtu in ko je tudi brat kupil, kar je želel sva se odpravila iz trgovine. Imela sva še nekaj opravkov za starše, preden sva se odpeljala domov. Ko sva tudi to uredila, pa sva se lahko odpeljala na kosilo k njima. Danes je sobota in vsako prvo soboto greva na obisk oziroma na kosilo, spotoma pa še kaj urediva z njiju, da imata onadva čim manj dela, ker sta že stara in težko hodita okoli.
Seveda pa, ker brez našega posebnega družinskega komuniciranja ne gre, se me je brat na ves glas večkrat privoščil na račun še ene ročne svetilke, ki jo imam, ampak v šali seveda.