Z mizarski stroji sem se prvič srečal pri dedku v delavnici. Bil sem še otrok, a me je vonj po lesu, zvok žage in občutek sveže obrušenega lesa takoj očaral. Dedek je bil star mizar in njegova delavnica je bila polna različnih strojev. Od tračne žage do skobeljnega stroja. Zame je bilo vse novo in vznemirljivo, a hkrati tudi malce strašljivo.
Ko sem postal starejši, sem začel aktivno sodelovati pri manjših projektih z mizarski stroji. Dedek me je najprej naučil osnov. Kako ravnati z lesom, kako ga meriti, označevati in obdelovati. Šele ko sem obvladal ročna orodja, sem se smel približati strojni opremi kot so mizarski stroji. Prvi stroj, ki sem ga uporabljal, je bil manjši rezkalnik. Z dedkovo pomočjo sem izdelal svoj prvi leseni okvir za fotografijo. Ni bil popoln, a bil je moj.
Sčasoma sem se naučil uporabljati tudi večje stroje: krožno žago, debelinko, kombinirani stroj. Naučil sem se tudi, kako pomembna je varnost. Vsakič, ko si nadenem zaščitna očala in slušalke, se spomnim dedkovih besed: ‘Stroj nikoli ne odpušča napak, zato jo raje prepreči že takoj.’
Mizarski stroji so mi odprli vrata v svet ustvarjanja. Les je postal moj medij, stroji pa orodje, s katerim sem ga oblikoval. Vsakič, ko z roko podrsam po sveže zbrušeni ploskvi, občutim zadovoljstvo, ki ga ne more nadomestiti nobena digitalna naprava.
Danes imam doma manjšo delavnico, kjer v prostem času izdelujem pohištvo in darila za prijatelje. Mizarski stroji so zame več kot le orodje. So del družinske zgodovine, osebne rasti in povezave med generacijami. Naučili so me potrpežljivosti, natančnosti in spoštovanja do dela z rokami.
Ko sem sam začel kupovati prve stroje, sem iskal rabljene, a dobro ohranjene kose, prav takšne, kot jih je imel dedek. Ugotovil sem, da ni vedno pomembno, da je stroj najnovejši, ampak da je zanesljiv in dobro vzdrževan. Sčasoma sem si ustvaril majhno zbirko osnovnih mizarskih strojev, ki jih redno uporabljam. Zame je to več kot hobi. Je način, kako ohranjam stik z rokodelsko tradicijo in razvijam svojo ustvarjalnost.