Že od srednje šole sem imela eno manjše znamenje na obrazu, tik ob liniji čeljusti. Ni bilo ravno veliko, pa tudi moteče ne, ampak sem se ga vseeno ves čas zavedala. Sploh, ko sem bila brez ličil, saj sem vedno imela občutek, da ljudje najprej opazijo znamenje, ne mene. Sčasoma sem se sicer malo navadila nanj, ampak nekje zadaj me je vedno motilo.
En dan, čisto mimogrede, sem omenila svoji dermatologinji, da bi morda razmislila o odstranitev znamenja. Bila je zelo prijazna in profesionalna, najprej si ga je natančno ogledala in rekla, da po njenem mnenju ni nevarno, ampak če me moti estetsko, se lahko brez težav odločim za odstranitev znamenja. Povedala mi je, da gre za hiter postopek, praktično brez bolečin in da ostane le majhna brazgotinica, ki sčasoma zbledi.
Naročila sem se kar tisti dan. Postopek je trajal kakšnih deset minut. Najprej so mi mesto lokalno omrtvičili, potem pa z laserjem uredili odstranitev znamenja. Niti ni bilo neprijetno, bolj kot rahlo zbadanje. Počutila sem se, kot da sem si naredila en mini upgrade, kot neka drobna, osebna zmaga.
Prvih nekaj dni sem morala paziti, da sem rano čistila in je nisem izpostavljala soncu. Brazgotina je bila sprva rahlo rdeča, a po nekaj tednih se je skoraj popolnoma zabrisala. Danes se komaj še vidi.
Odločitev za odstranitev znamenja je bila čisto moja in zdaj sem res vesela, da sem naredila ta korak. Ni šlo za nekaj življenjsko pomembnega, ampak je bila ena tistih malih stvari, ki ti dajo občutek, da imaš nadzor nad svojim telesom in videzom. In včasih je tudi to dovolj, da se počutiš bolje v svoji koži.
Zanimivo je, kako lahko ena tako majhna sprememba vpliva na samozavest. Po odstranitvi znamenja sem se prvič po dolgem času brez ličil počutila sproščeno, brez potrebe, da bi kaj skrila.